Zveza zdruzenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije
Med skrivnimi partizanskimi bolnišnicami je danes v Sloveniji verjetno najbolj poznana Partizanska bolnica Franja, ki je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. Prve ranjence so sicer zdravili na bližnji kmetiji v Podnjivču, ko pa je postalo prenevarno, je kmet Janez Peternelj dr. Viktorju Volčjaku pokazal pot v sotesko Pasice. Kmalu zatem so tam zgradili bolniško barako, ki je 23. decembra 1943 sprejela prve ranjence. Bolnišnica je bila že med vojno poimenovana po zdravnici in upravnici dr. Franji Bojc, ki je nasledila ustanovitelja in prvega zdravnika dr. Volčjaka. Z gradnjo so postopoma nadaljevali vse do konca vojne, ko se je na dnu soteske stiskalo 14 lesenih barak različnih namembnosti. Poleg barak za ranjence in osebje še operacijska soba, izolirnica, rentgen, kuhinja, kopalnica in pralnica, skladišče ter celo električna centrala.
Več o objektih bolnišnice:
https://www.pb-franja.si/obiscite-nas/interaktivni-nacrt-bolnisnice/
https://www.pb-franja.si/en/visit-us/interactive-plan-of-franja/
Les za ogrodje prvih barak so posekali in obdelali v tramove kar na mestu gradnje. Pozneje so ga darovali bližnji kmetje. Na bližnji žagi v Logu so ga razžagali ter potem z vprežnimi vozovi in na ramenih prenesli v grapo. Nekaj barak je bilo po sistemu montažne gradnje izdelanih v Cerknem in so jih v grapi samo sestavili. Poleg centralnega oddelka v soteski, ki je bil namenjen težjim ranjencem, so na različnih lokacijah od Cerkljanskega vrha do Jelovice zgradili še deset manjših oddelkov, ki so spadali pod upravo centrale: A, C, C1, Pokljuka 10, D1, D2, D3, Pokljuka, Š Stol I in Š Stol II. Ti oddelki se po vojni niso ohranili.
dr. Viktor Volčjak, fototeka Cerkljanskega muzeja
Prvo zgrajena baraka v bolnišnici, foto Ivan Goljat, julij 1944, fototeka Cerkljanskega muzeja
Dr. Franja Bojc Bidovec, fototeka Cerkljanskega muzeja
Partizanska bolnica Franja v soteski Pasice, 50. leta 20. stoletja, foto Vinko Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Oddelki Partizanske bolnice Franja, avtor Uroš Hohkravt, arhiv Cerkljanskega muzeja
Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena ranjenim in bolnim partizanom, čeprav tudi civilistom niso odrekli pomoči. V vseh oddelkih Franje se je zdravilo skoraj 900 ranjencev različnih narodnosti, največ v centralnem oddelku v soteski Pasice (oddelek B). Od tam so bili mnogi poslani na nadaljnje zdravljenje v zunanje oddelke, ki so sicer sprejemali lažje ranjene ali bolne. Med zdravljenimi je bilo le dobrih 6 % žensk. Po doslej zbranih podatkih je v vseh oddelkih bolnišnice umrlo 78 ljudi. Poskrbeli so za njihov dostojen pokop v neposredni bližini bolnišnice. Vsakemu umrlemu so v grob položili stekleničko z njegovimi osebnimi podatki. Po vojni so nekatere odpeljali svojci, ostale pa so pokopali v skupno grobnico na pokopališču v Cerknem.
Med vojno se je v ohranjenem centralnem oddelku bolnišnice zdravilo okoli 600 ranjencev in bolnikov različnih narodnosti – poleg Slovencev tudi okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov in pripadnikov različnih narodov iz nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Francozi, Poljaki, Avstrijci in Američani. Prihajali so iz različnih socialnih in kulturnih okolij, vendar jih je družil isti cilj – priboriti si svobodo in mir.
Seznam ranjencev:
https://www.pb-franja.si/spoznajte-franjo/zdravili-so-se-v-franji/iskalnik-ranjencev/
https://www.pb-franja.si/en/explore-franja/they-were-treated-at-franja/search-the-wounded/
Delo zdravnikov, vključno z zahtevnimi kirurškimi posegi, so opravljali: dr. Viktor Volčjak, dr. Franja Bojc Bidovec, dr. Vladislav Klein, dr. Franc Podkoritnik – Očka, dr. Edvard Pohar, dr. Bogdan Brecelj in dr. Franci Derganc. Slednji je bil kirurg v leteči kirurški ekipi 9. korpusa, ki je delovala od septembra 1944 do konca vojne. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter, pentotal in druga zdravila, primanjkovalo pa je antibiotikov, krvi in plazme. Dr. Franja je dvakrat darovala kri ranjencem, čeprav niso imeli sredstev za prepoznavo krvnih skupin. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. Marca 1945 so dobili v uporabo rentgenski aparat, pravo redkost v partizanskih bolnišnicah. Podarila ga je vdova dr. Ernesta Demšarja iz Žirov, ki so ga ubili belogardisti.
Samo glavna medicinska sestra Lidija Zlatoper je imela ustrezno medicinsko šolo. Ostale bolničarke in bolničarji so se za delo usposabljali ob delu in na dveh tečajih. Skupno je v vseh oddelkih bolnišnice delovalo 25 bolničarjev in pomožnih bolničarjev. Poleg zdravstvenega osebja je bila pomembna tudi vloga stražarjev – nosačev ranjencev, kuhinjskega in drugega pomožnega osebja. Mnogi od njih so bili v bolnišnico sprejeti kot pacienti, po ozdravitvi pa so postali del osebja.
Preskrba s sanitetnim materialom in zdravili je bila organizirana na različne načine. Zbirale in dostavljale so ga terenske organizacije. Po skrivnih zvezah so zdravila prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 so začela odmetavati pomoč tudi zavezniška letala.
Franc Podkoritnik, upravnik bolnišnice od 26. 7. do 3. 10. 1944, fototeka Cerkljanskega muzeja
dr. Franci Derganc, kirurg, fototeka Cerkljanskega muzeja
Posoda za eter iz zavezniške pomoči, inv. št. 510: IDR; PBF-839, hrani Cerkljanski muzej
Košara za sterilizacijo operacijskega perila v pari, inv. št. 510: IDR; PBF-1060, hrani Cerkljanski muzej
Lidija Zlatoper, bolničarka, fototeka Cerkljanskega muzeja
Kot v ostalih bolnišnicah so tudi v Franji zelo pazili, da jih ne bi odkril sovražnik. Prav zaradi tega je bil glavni dostop do bolnišnice po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko. V zadnjem delu poti, kjer se potok spušča preko malih slapov, so zgradili zasilne lesene mostičke. Prvi od njih, ki vodi do kamnitih stopnic, je bil dvižni most. Ranjence so iz javke – bližnje kmetije – v bolnišnico prenašali večinoma ponoči in zavezanih oči. Bila pa je edina med skritimi bolnišnicami v Sloveniji, v kateri so poskrbeli tudi za lastno vojaško obrambo. Vpeljani sta bili stražarska in izvidniška služba. Straža je bila stalna noč in dan, izvidniška pa le od zore do mraka. Mesto izvidnice je bilo kakih 200 m nad sotesko, na skali na desni strani potoka. Zanimiv je bil način obveščanja, ki so ga uporabljali izvidniki. Sporočilo so napisali na kos papirja, za obtežitev dodali manjši kamen, zavili v povoj in ga z izvidnice odvrgli na dvorišče ob vodnjaku. Najditelj je moral »pošto« odnesti upravnici ali komisarju. Del območja so zavarovali z minskim poljem. Na obeh pobočjih soteske so zgradili več obrambnih bunkerjev, ki so jih v primeru nevarnosti zasedle partizanske trojke – mitraljezec z dvema pomočnikoma. Poleg obrambnih bunkerjev je osebje v soteski zgradilo tudi tri bunkerje – zaklonišča za ranjence.
Soteska je bila dvakrat napadena, vendar sovražnik bolnišnice ni odkril. Do prvega napada nemške patrulje je prišlo 24. aprila 1944. Ranjence so evakuirali, vendar so se po večkratnih selitvah odločili za vrnitev v sotesko. Drugi napad, 24. marca 1945, so borci v obrambnih bunkerjih odbili, ranjenci pa so bili tedaj skriti v zakloniščih.
Perilnik, deska za pranje perila, je upravičil izhojeno stezo, po kateri so ranjence nosili do potoka, junij 1945, fototeka Cerkljanskega muzeja
Prenos ranjencev v bolnišnico, rekonstrukcija, junij 1945, fototeka Cerkljanskega muzeja
Stražar pred vhodom v sotesko, rekonstrukcija junij 1945, fototeka Cerkljanskega muzeja
Zaklonišče za ranjence, 50. leta 20. stoletja, fototeka Cerkljanskega muzeja
Obrambni bunker na pobočju Velikega Njivča, 2010, avtor Rafael Marn, fototeka Cerkljanskega muzeja
Primorska je bila po prvi svetovni vojni priključena Italiji, kjer se je v 20. letih 20. stoletja uveljavil fašistični režim. Prebivalstvo ga je sovražilo, ker je na različne načine teptal njihove pravice. Med vojno, še zlasti po kapitulaciji Italije, so se zato množično vključevali v odporniško gibanje. Izvolili so svoje oblastne organe, t. i. narodnoosvobodilne odbore, ki so prevzeli skrb za vsa področja življenja, glavna pa je bila oskrba partizanske vojske in vseh njenih ustanov.
Na začetku je za oskrbo s hrano v Partizanski bolnici Franja skrbel vaški narodnoosvobodilni odbor v Novakih. Preko mladinske in ženske organizacije so po Cerkljanskem nabirali hrano kot prostovoljne prispevke in predpisane dajatve za vojsko. Pozneje so vključili tudi narodnoosvobodilni odbor v Cerknem. V letu 1944 je število ranjencev in osebja naraslo, zato je dr. Volčjak skupaj s člani sanitetnega ekonomata 9. korpusa organiziral kanal za preskrbo s hrano iz Vipavske doline. Skupaj s paketi hrane so prihajala tudi bodrilna pisma, v katerih so darovalci izražali skrb, ljubezen in tesno povezanost primorskega ljudstva s partizansko vojsko ter s tem dajali ranjencem moralno oporo.
Potrdilo za blago, ki ga je bolnišnici izročil rajonski odbor slovenske protifašistične ženske zveze v Cerknem, 1. 4. 1944, inv. št. AGFO_1_10-08, arhiv Cerkljanskega muzeja
Potrdilo in zahvala sekretarki krajevne mladinske organizacije za darovana jajca, 26. 2. 1945, inv. št. AGFO_1_10-03-D-059, arhiv Cerkljanskega muzeja
Dobavnica Sanitetnega ekonomata za različno blago, 27. 4. 1945, inv. št. AGFO_1_10-059, arhiv Cerkljanskega muzeja
Mladina vasi Novaki je pomagala pri prevažanju ranjencev ter zbiranju hrane in sanitetnega materiala za bolnišnico, 1943, fototeka Cerkljanskega muzeja
Kontejner iz zavezniške pomoči, prihajati je začela marca 1944, inv. št. 510: IDR; PBF-9_470-9, foto Bojan Tavčar hrani Cerkljanski muzej
Osebje se je zavedalo, da je za uspešen potek zdravljenja pomembno, da ranjenci ne zapadejo v malodušje. Zanje so organizirali različna politična in splošnoizobraževalna predavanja. Izdajali so celo svoj časopis z naslovom Bolniški list. Posebnega pomena je bilo delovanje ženskega in moškega pevskega zbora. Pogosti in priljubljeni so bili mitingi, ki so vključevali dramske nastope, recitacije in petje. Pesem ob spremljavi harmonike ali kitare je v borcih budila domoljubna čustva in vero, da bosta svoboda in mir zagotovo izbojevana. Za izobraževanje in kulturne prireditve je bil zadolžen kulturnik Albin Weingerl Čriček, pomagala mu je tudi bolničarka Pavla Leban.
Albin Weingerl Čriček, administrator in kulturnik, fototeka Cerkljanskega muzeja
Pavla Leban, bolničarka in partizanska pesnica, fototeka Cerkljanskega muzeja
Osma številka Bolniškega lista je vsebovala izključno pesmi, februar 1945, inv. št. AGFO_1_14-13-01, arhiv Cerkljanskega muzeja
Priročnik za pouk glasbe, ki ga je uporabljal Čriček, inv. št. AGFO_1_15-23-01, arhiv Cerkljanskega muzeja
Restavrirana harmonika, ki so jo med vojno uporabljali v Franji, inv. št. 510: IDR; PBF-1049, hrani Cerkljanski muzej
V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi, med njimi tudi pripadniki drugih narodnosti. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
Prav vsak od članov osebja pa tudi bližnji kmeti, ki so bili osebju v veliko pomoč in oporo, je prispeval svoj kamenček v mozaik izjemne zgodbe o Partizanski bolnici Franja.
Seznam osebja:
https://www.pb-franja.si/spoznajte-franjo/delali-so-v-franji/iskalnik-osebja/
https://www.pb-franja.si/en/explore-franja/they-worked-in-franja/search-medical-staff/
Antonio Ciccarelli, italijanski zdravnik, ki se je po kapitulaciji Italije pridružil partizanom. Od prvega 1. aprila 1944 do 19. januarja 1945 je vodil oddelka »Pokljuka« in »Š Stol I« na Jelovici, ki sta spadala pod upravo Partizanske bolnice Franja, fototeka Cerkljanskega muzeja
Danilo Šuligoj, bolničar in instrumentar v kirurški ekipi 9. korpusa, poskrbel je tudi za kamuflažno poslikavo bolnišničnih barak, fototeka Cerkljanskega muzeja
Danilo Nakarada iz Hrvaške se je ob vračanju iz Italijanskega ujetništva pridružil slovenskim partizanom. Decembra 1943 so ga dodelili ekipi, ki je pričela z gradnjo bolnišnice Franja. Kot stražar in nosač ranjencev je ostal v soteski do konca vojne, fototeka Cerkljanskega muzeja
: Rudolf Katrašnik Gašper, kot bolničar je skrbel za ranjence v mlinu blizu bolnišnice. Padel je skupaj z nekaterimi ranjenci ob sovražnem napadu aprila 1944, fototeka Cerkljanskega muzeja
Venceslav in Frančiška Peternelj, na njuni kmetiji Pri Cmilku je bila ena od javk bolnice Franja, v oskrbo so sprejemali tudi lažje ranjence, fototeka Cerkljanskega muzeja
dr. Viktor Volčjak, fototeka Cerkljanskega muzeja
Viktor Volčjak (1913–1987)
Zdravnik, upravnik
Viktor Volčjak se je rodil v delavski družini v Virmašah pri Škofji Loki. Študij medicine je zaključil leta 1938 in tri leta pozneje odprl privatno zdravniško prakso v Žireh. Partizanom je začel pomagati leta 1943, novembra istega leta pa je prišel na Cerkljansko z nalogo, da poskrbi za ranjence 31. divizije. Bil je ustanovitelj in prvi upravnik skrite bolnišnice v Dolenjih Novakih pri Cerknem ter tisti, ki ji je nadel ime. S poimenovanjem skritih bolnišnic po resničnih osebah je želel izpostaviti pomen zdravnice Franje in drugih žensk, ki so v tej vojni prevzele veliko odgovornost in skrb za ranjence. V začetku leta 1944 je bil imenovan za vodjo sanitetnega odseka 9. korpusa, a je še vedno pogosto prihajal v Franjo. Julija 1944 so proti njemu – istočasno kot proti dr. Franji – na osnovi pritožb nekaterih vplivnih ranjencev in komisarja bolnišnice uvedli kazenski postopek. Očitali so jima netovariški odnos do osebja in ranjencev in malomarno izvrševanje dolžnosti ter ju obtožili omalovaževanja zavezniške zastave. V času procesa je bil suspendiran in zadržan pod stražo. Končalo se je septembra 1944 s sklepom Glavnega javnega tožilca pri Predsedstvu SNOS – takratni vladi, da kazenski pregon proti osumljencema ni utemeljen in da obtožba ni dopustna. Pozneje je dr. Volčjak ustanovil še več skritih bolnišnic.
Dr. Franja Bojc Bidovec z možem Francem Bidovcem, Piran, 1946, fototeka Cerkljanskega muzeja
Franja Bojc Bidovec (1913–1985)
Zdravnica, upravnica
Franja Bojc je izhajala iz kmečke družine iz Nemške vasi blizu Ribnice. Kljub skromnim razmeram doma se je odločila za študij medicine. Študirala je v Beogradu in Zagrebu. Ob začetku vojne je mesto zdravnice v Bohinjski Bistrici zamenjala za zdravniško prakso v domačem kraju. Začela je sodelovati z osvobodilno fronto in pomagati ranjenim partizanom. Jeseni 1943 je postala pomočnica upravnika v divizijski bolnišnici v Ribnici. V sovražni ofenzivi je padla v roke Nemcem, ki so jo skupaj z dr. Pavlo Jerina odpeljali v tržaški zapor. Obe sta bili izpuščeni in skupaj sta se pridružili partizanom. Za novo leto 1944 so ju poslali na delo v partizanski bolnišnici: Franjo v Cerkno in Pavlo v Trnovski gozd. Kmalu po prihodu je bila Franja imenovana za upravnico bolnišnice v soteski Pasice. Za mlado zdravnico to gotovo ni bila lahka naloga – ne le zaradi težkih vojnih razmer, ki so terjale veliko naporov in odrekanja, pač pa tudi zato, ker je bila ženska. Pritiski in nasprotovanja so se pokazali tudi v obtožbah proti njej in v sodnem procesu, ki je sledil poleti leta 1944. Začasno je morala zapustiti mesto v Franji, a je bila na koncu oproščena in se je lahko vrnila. Zadoščenje pa je imelo grenak priokus: »Zmagoslavja ob zmagi nad krivico ni bilo, hudo so me še pekle rane in ranice in spomin na velika in drobna razočaranja je bil še preveč živ«, je zapisala v svojih spominih. Daša, to je bilo njeno partizansko ime, je v partizanih našla tudi svojo ljubezen. S Frenkom Bidovcem sta se poročila 20. februarja 1945, svatba pa je bila kar v bolnici Franja.
Več:
Bojc Bidovec, Franja. Ni neskončnih poti, pisma sinu. Ljubljana: Borec, 1984.
Več o Partizanski bolnici Pavla:
Jerina Lah, Pavla. Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1994. (Partizanski knjižni klub ; 10)
Peterneljeva družina pred požgano domačijo, junij 1945, fototeka Cerkljanskega muzeja
Janez Peternelj (1900–1985)
Kmet, aktivist
Janez Peternelj je bil rojen v kmečki družini v Dolenjih Novakih. Priženil se je na kmetijo v Trebenčah, a se je tri leta pozneje z družino vrnil v Novake, saj je kupil kmetijo v Podnjivču, dom svojega deda Franca Mlakarja, ki je bila naprodaj. Po smrti prve žene Terezije se je kmalu v drugo poročil in druga žena Roza mu je rodila osem otrok. Janez je bil član prve trojke Osvobodilne fronte v Novakih, ki je začela delovati junija 1942 ter je opravljala različne obveščevalne naloge in vzdrževala zvezo z aktivisti. Zaradi svojih aktivnosti je postal sumljiv italijanskim oblastem, ki so ga poklicale celo na zagovor, a kljub temu ni odnehal. Bil je tudi član vaškega narodno-osvobodilnega odbora. Po prvem bombardiranju Cerknega, 31. oktobra 1943, so partizani iskali varen prostor za ranjence. Janez jim je ponudil svoj dom v Podnjivču in ostali so do novembrske ofenzive, ko so se partizanske enote skupaj z ranjenci umaknile na Gorenjsko. Po njihovi vrnitvi je Janez predlagal zdravniku Viktorju Volčjaku, da bi si ogledala sotesko Pasice v neposredni bližini domačije kot možno lokacijo za gradnjo bolnišnice. Za njegovo družino in ranjence bi bilo tako bolj varno. Bolnišnico so kmalu zgradili in Janezova domačija je postala glavna javka, preko katere je šel ves material, pa tudi ranjenci in osebje, namenjeni v bolnišnico. Tu je do nemške ofenzive aprila leta 1944 delovala tudi pokretna bolnica, kakor so imenovali bolnišnice, ki so se po potrebi selile skupaj z ranjenci. V mlinu, ki je bil v sklopu domačije, so mleli za potrebe partizanskih ustanov v bližini. V hišnem hramu je bilo skladišče živil in sanitetnega materiala, v prvih mesecih so tudi pekli kruh. Za primer nevarnosti so imeli bunker; temu namenu je služila jama, izkopana pod skednjem, ki je bila prvotno namenjena za pogon mlatilnice. Mimo hiše so hodili različni kurirji in druge partizanske enote. Vse to je pomenilo, da je družina živela v stalni nevarnosti. Največja preizkušnja jih je doletela na cvetno nedeljo, 25. marca 1945, ko so jim nemški vojaki zažgali domačijo in so ostali brez strehe nad glavo.
Nekaj dni po prenehanju delovanja bolnišnice, ko so vsi odšli iz grape, je Janez od uprave S.V.P.B. Franja prejel pismo, v katerem so ga zadolžili, naj poskrbi za bolnišnico in zagotovi, da bo vse ostalo nedotaknjeno. V ta namen so mu izročili celo puško in mu naročili, naj gre vsak dan v sotesko in preveri stanje. Če so prišli obiskovalci, je šel z njimi. Julija se je v grapo za oskrbnika vrnil nekdanji član osebja Nikola Radojčić, zato Janezu ni bilo več treba skrbeti za bolnišnico.
: Kirurški protokol dr. Franca Derganca, inv. št. AGFO_1_06-01, arhiv Cerkljanskega muzeja
Franci Derganc (1911–1973)
Zdravnik, kirurg
Franci Derganc se je rodil v Ljubljani. Njegov oče Franc je bil prav tako zdravnik, eden od utemeljiteljev kirurgije na Slovenskem in tudi lastnik sanatorija Emona v Ljubljani. Po študiju medicine se je Franci odločil za specializacijo iz kirurgije. Skoraj dve leti je preživel v Parizu. Leta 1941 je postal asistent-pripravnik na pravkar ustanovljeni kirurški kliniki v Ljubljani, marca istega leta pa je v Beogradu opravil specialistični izpit iz kirurgije. Ob okupaciji Slovenije se je pridružil Osvobodilni fronti. Skupaj s sodelavci je poskrbel za zdravljenje številnih ilegalcev. To so bile naloge, ki so zahtevale veliko mero odločnosti in poguma, saj so zdravnikom, ki bi pomagali upornikom, grozile aretacije. Tudi on je bil aretiran in zaprt v italijanskih zaporih. V Ljubljano se je vrnil šele decembra leta 1943. Takoj je spet navezal stike z ilegalci in se pripravljal na odhod v partizane. Po zvezi v Kranju je avgusta 1944 odšel prek Martinj vrha, Cerknega in Vojskega na Lokve, kjer je bilo tedaj poveljstvo 9. korpusa. Kot specialist kirurg je bil zadolžen, da ustanovi kirurško ekipo. Septembra je bila ta oblikovana in opremljena z vsem potrebnim za to zahtevno delo. Ekipa, ki je štela 6 do 10 mož, ni bila stalna, ampak se je zbrala ob posameznih akcijah, njeno jedro sta tvorila dr. Derganc in Danilo Šuligoj, stalni instrumentar, ostali člani pa so prihajali bodisi iz Franje bodisi iz Pavle – tiste, ki je bila bližja akciji. Kadar kirurška ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah, se je doktor Derganc zadrževal v eni ali drugi bolnici in tam opravljal operacije, ki jih je tudi vestno beležil. V poročilu o delovanju kirurške ekipe 9. korpusa je dr. Derganc leta 1955 zapisal, da je izvršil vsega skupaj »416 operacij, 118 v kirurški ekipi, ostale pa v bolnicah na terenu.«
Več:
Derganc, Franci. Okrvavljena roža, Spomini partizanskega zdravnika. Ljubljana: samozal. P. Derganc, 2007.
Šuligoj, Danilo. Bil sem bolničar v Franji. Nova Gorica: Območno združenje borcev za vrednote NOB, 2008.
Zgodovina in v veliki meri tudi atraktivna lokacija sta pripomogli k zgodnjemu zavedanju o izjemnem pomenu Partizanske bolnice Franja za bodoče generacije. Osebje je bolnišnico zapustilo 5. maja 1945. Konec maja 1945 so iz Centralne vojaške bolnice Franja iz Gorice poslali Janezu Peternelju, gospodarju na nekdanji javki, dopis, v katerem so ga prosili, naj prevzame skrb za postojanko. Dnevno je kontroliral stanje v soteski in spremljal obiskovalce. V juliju 1945 ga je nasledil Nikola Radojčić, nekdanji član osebja. 7. julija 1945 je bila nastavljena tudi prva spominska knjiga za obiskovalce. Slovesnost ob uradnem odprtju, na kateri je spregovorila tudi nekdanja upravnica dr. Franja Bojc Bidovec, je potekala 19. maja 1946 ob gostilni v Logu, nekdanji javki bolnišnice, obiskovalci pa so se zatem v sotesko podali po povsem avtentični dostopni poti, na kateri še ni bilo varnostnih ograj.
Dr. Franja Bojc Bidovec govori množici na otvoritveni slovesnosti, 19. maj 1946, fototeka Cerkljanskega muzeja
Prvi obiskovalci na dan odprta, 19. maj 1946, fototeka Cerkljanskega muzeja
Prvič je bila kot spomenik zaščitena leta 1952, ko je odločbo o njenem zavarovanju na predlog Zavoda za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije izdal takratni Svet Vlade LRS za prosveto in kulturo. Poslej je bil vstop na območje spomenika dovoljen samo v spremstvu oskrbnika, različne posege na objektih pa je bilo mogoče izvajati samo po predhodnem soglasju Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Za kulturni spomenik državnega pomena jo je Vlada Republike Slovenije z odlokom razglasila leta 1999. Kmalu zatem je bila sprožena pobuda za vpis na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine, kamor Franja zaenkrat še ni uvrščena, je pa od junija 2000 na poskusnem seznamu. Zaradi svoje simbolne vrednosti in pomembne vloge, ki jo je odigrala v zgodovini in kulturi Evrope, jo je Evropska unija leta 2014 uvrstila med prejemnike Znaka evropske dediščine.
Partizanska bolnica Franja, nosilka znaka evropske dediščine, foto Bojan Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Projekt za Znak evropske dediščine je aprila 2006 začelo nekaj evropskih držav na medvladni ravni, leta 2011 je bila pobuda preoblikovana v formalni ukrep Evropske unije. Znak evropske dediščine se od ostalih podobnih pobud (npr. UNESCO seznam svetovne dediščine) razlikuje po tem, da v ospredju ni materialna dediščina posameznih spomeniških območij in njeno varovanje, temveč njihov simbolni pomen. Ta območja predstavljajo mejnike v razvoju sodobne Evrope, saj so imela pomembno vlogo v zgodovini in kulturi Evrope in/ali pri oblikovanju Evropske unije. Znak je namenjen njihovi promociji, omogočanju dostopnosti najširši javnosti, še posebej mladim, ter zagotavljanju kvalitetnih informacij preko izobraževalnih in kulturnih programov, ki poudarjajo njihovo evropsko dimenzijo. Cilj ukrepa je krepitev občutka pripadnosti evropskih državljanov, zlasti mladih, Evropski uniji na podlagi skupnih vrednot, zgodovine in kulturne dediščine, spoštovanje nacionalne in regionalne različnosti ter krepitev medkulturnega dialoga.
Več o znaku Evropske dediščine:
V prvih letih so za bolnišnico skrbeli različni upravljavci. V letu 1963 je z občinskim odlokom Občine Idrija z dne 24. decembra 1962 skrb za Franjo prevzel Mestni muzej Idrija, ki to nalogo opravlja še danes (2021). Leta 2013 mu je Občina Cerkno, lastnica spomenika, za zgledno polstoletno upravljanje s Partizansko bolnico Franja podelila Bevkovo priznanje – najvišje priznanje Občine Cerkno. Muzej pri izvajanju nalog sodeluje z različnimi strokovnimi službami, zlasti z Območno enoto ZVKDS Nova Gorica in z Restavratorskim Centrom v Ljubljani.
Lesene barake, zgrajene kot zasilna zavetišča v času vojne, je bilo treba v desetletjih po njej neprestano obnavljati, saj so klimatske razmere v soteski pospeševale razkrajanje lesenih delov, prihajalo pa je tudi do različnih poškodb. Vse to je terjalo kontinuirano skrb za obnovo barak in ostalih objektov. Večje obnove so potekale v letih 1949, 1952, 1957, 1964, 1978–1980, 1989–1990 in 2007–2010. Posebej zahtevni sta bili obnova po plazu, ki se je zrušil s pobočja nad sotesko leta 1989 in pa skoraj popolna rekonstrukcija bolnišnice po povodnji leta 2007.
8. januarja 1989 je kamnit plaz s pobočja Velikega Njivča zasul dostopno pot in slikovite slapove ob vhodu v sotesko ter poškodoval nekaj barak. V sotesko se je zrušilo okoli 8.000 m3 materiala, več tisoč pa še ob preventivnem miniranju. S posebno mehanizacijo, nazadnje pa tudi ob pomoči narave je bilo iz soteske odstranjenih okoli 30.000 m3 materiala. O razsežnosti katastrofe pričajo dokumentarne fotografije, na katerih tovornjaki iz soteske odvažajo material. Projekt obnove je za leto in pol angažiral večje število strokovnjakov, aktivno sta ga spremljali in z donacijami podprli tudi domača in zamejska javnost. Avgusta 1989 so bile obnovljene v plazu in ob miniranju poškodovane barake, in sicer baraka za ranjence z bunkerjem, izolirnica, operacijska soba, rentgen, soba za zdravnike, stranišče in prodajni kiosk. Delo je opravila ekipa Mestnega muzeja Idrija. Obnovljena bolnišnica je bila odprta v juniju leta 1990.
Več:
Bevk, Samo. Muzej človeške plemenitosti. Idrija: Mestni muzej Idrija, 1999.
Digitalizirana fotografija: Razdejanje po naravnem podoru, 10. 1. 1989, foto Danilo Šuligoj, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalizirana fotografija: Odstranjevanje materiala po miniranju, 26. 4. 1989, foto Samo Bevk, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalizirana fotografija: Odvoz materiala iz soteske, 14. 10. 1989, foto Samo Bevk, fototeka Cerkljanskega muzeja
Odprtje obnovljene Franje, 10. 6. 1990, foto Samo Bevk, fototeka Cerkljanskega muzeja
Časopisni naslovi, kot so »Bolnice Franje ni več«, »Bolnišnica Franja uničena«, so v dneh po 18. septembru 2007 preplavili slovenske medije. Povodenj, ki je tega dne prizadela območje Škofjeloško-Cerkljanskega pogorja, je povzročila šest smrtnih žrtev na Gorenjskem in večmilijonsko materialno škodo. V soteski Pasice je narasla Čerinščica, ki je, razen dveh barak, uničila in odnesla vse, kar ji je bilo napoti. Vlada RS je že dan po nesreči izrazila pripravljenost, da se spomenik obnovi. V nadaljevanju je bila v soglasju s strokovnjaki sprejeta odločitev o popolni rekonstrukciji. Do konca oktobra 2007 je bila zaključena interventna faza, v kateri je bila soteska počiščena, zatem pa so se pripravljali projekti za obnovo objektov in sanacijo zaledja soteske. Pri vseh teh aktivnostih je bila v veliko pomoč tudi dokumentacija, za katero je že pred nesrečo poskrbel Mestni muzej Idrija (arhitekturni načrti barak, geološke raziskave terena, projekti za sanacijo brežin, dokumentacija muzejskih predmetov). Obnova je povezala različne strokovnjake, deležna pa je bila tudi podpore najširše javnosti. Preko 1.100 donatorjev je prispevalo sredstva, s pomočjo katerih je muzej poskrbel za premično dediščino spomenika.
Rekonstrukcija barak v soteski je potekala od avgusta do decembra 2009, istočasno pa so se v muzeju ukvarjali s premično dediščino, ki je bila ob povodnji v veliki meri uničena. Za vsako od barak je bil izdelan elaborat, ki je vključeval analizo stanja pred nesrečo in predlog bodočih postavitev. Na podlagi obstoječe muzejske dokumentacije so bile izdelane kopije lesenih in kovinskih predmetov, kot so mize, klopi, stoli, omare, pogradi, štedilniki, peči, umivalniki in drugo. Ostale nadomestne predmete, kot so sanitetni in medicinski predmeti, posoda, svetila itd., so večinoma darovali posamezniki, ostali so bili pridobljeni na terenu. Barake so bile dokončno opremljene tik pred odprtjem.
Poskrbljeno je bilo tudi za informativne table na poti in v samih barakah, kjer si obiskovalci lahko preberejo odlomke iz spominov nekdanjih ranjencev in članov osebja. Obnovljeno bolnišnica je bila ponovna odprta 22. maja 2010.
Več:
Idrijski razgledi. ISSN 0019-1523. – 57, [št.] 2 (2012). Idrija: Mestni muzej, 2012. Posebna številka revije v celoti posvečena obnovi spomenika po povodnji leta 2007.
Digitalizirana fotografija: Pogled na razdejanje, ki ga je povzročila voda, 19. 9. 2007, foto Peter Poljanec, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalizirana fotografija: Delavci Mestnega muzeja Idrija pri reševanju muzejskih predmetov, 22. 9. 2007, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalizirana fotografija: Počiščena soteska, 28. 11. 2007, foto Milojka Magajne, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalna fotografija: Rekonstruirana Franja pričakuje prve obiskovalce, 22. 5. 2010, foto Rafael Marn, fototeka Cerkljanskega muzeja
Po drugi svetovni vojni je Partizanska bolnica Franja postala kulturni spomenik in simbol boja, humanosti in junaštva Slovencev, ki so se skupaj z drugimi narodi zoperstavili fašizmu in nacizmu. Vsa povojna leta je bila na ogled obiskovalcem, ki so prihajali z vseh koncev sveta. Največji obisk so beležili v sedemdesetih in osemdesetih letih, rekorden pa je bil v letu 1977, ko si je bolnišnico v soteski ogledalo več kot 47.000 obiskovalcev. V preteklosti so jo redno obiskovali tudi nekdanji člani osebja in ranjenci, v večjem številu nazadnje po obnovi leta 2010. Do konca leta 2020 se je število obiskovalcev povzpelo na več kot 1.680.000.
Muzej za obiskovalce pripravlja različne programe: javna vodstva, vodene oglede za skupine, učne ure, delavnice, predavanja, koncerte, razstave. V letu 2021 je bila dokončana tudi potujoča razstava Partizanska bolnica Franja – skriti dragulj Evrope, ki bo potovala po Sloveniji pa tudi po drugih državah.
Več o razstavi izveste na povezavi:
Digitalna fotografija: Partizanska bolnica Franja, 2018, foto Bojan Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalna fotografija: Zaključna prireditev v sklopu projekta Franja nas povezuje, 18. 5. 2019, foto Bojan Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Digitalna fotografija: Otroci na obisku, 2019, foto Milojka Magajne, fototeka Cerkljanskega muzeja
Partizanska bolnica Franja nagovarja obiskovalce vseh generacij in vseh narodnosti.
S svojimi sporočili nas spodbuja k razmisleku o pomembnosti strpnega sožitja, medsebojnega sodelovanja in solidarnosti. Popelje nas k skupnim evropskim koreninam, saj je bila je del široke antifašistične koalicije, ki je v drugi svetovni vojni priborila svobodo in mir.
Pogled na sotesko Pasice, kjer je delovala Bolnica Franja, 2020, foto Bojan Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Bolnišnica v soteski, 2021, foto Bojan Tavčar, fototeka Cerkljanskega muzeja
Operacijska soba, foto Drago Kuralt, 2010, fototeka Cerkljanskega muzeja
Rekonstrukcija rentgenskega aparata z vključenimi originalnimi deli, foto Bojan Tavčar, 2019, fototeka Cerkljanskega muzeja
Kuhinja, foto Bojan Tavčar, 2017, fototeka Cerkljanskega muzeja
Elektrarna, foto Bojan Tavčar, 2019, fototeka Cerkljanskega muzeja
Viri:
Urnik:
Informacije:
Cerkljanski muzej
Bevkova 12
SI 5282 Cerkno
tel. + 386 5 37 23 180
e-mail: info@muzej-idrija-cerkno.si
https://www.pb-franja.si/
Udruga je korisnik institucionalne podrške Nacionalne zaklade za razvoj civilnoga društva i Ministarstva hrvatskih branitelja